Premožna semiška družina Brunskole je imela že pred prvo svetovno vojno v lasti dve hiši. Ena stoji na začetku Taborske ulice, prislonjena na vzhodno stran taborskega obzidja, v njej so imeli še nekaj let po drugi sv. vojni trgovino. Med drugo sv. vojno je bila v tej hiši nekaj tednov bolnišnica XV. brigade, od marca 1944 do konca aprila 1945 pa je v njej deloval glavni javni tožilec Slovenije Vito Kraigher. Po vojni so v spodnjih poslovnih prostorih stavbe uredili trafiko in frizerski salon. Danes je hiša v lasti občine, v njej imajo svoje prostore glasbena šola ter razna društva in zavodi.

Ena starejših semiških hiš se naslanja na severno stran taborskega obzidja. Nekdaj je bila last znane semiške družine Štricelj, ki se je ukvarjala z mesarstvom. V njej so imeli od 1943 do 1958 mesnico Bukovčevi (družina nekdanjega župana Janka Bukovca). Tudi pozneje je še nekaj let služila temu namenu.

Tudi ta stavba sodi med starejše semiške hiše, prislonjene na taborsko obzidje. Svojega prvotnega videza ni prav dosti spremenila. Več desetletij je bila last znane družine pekov in trgovcev Malenškov. Zadnji lastnik Jože Malenšek se je zapisal v zgodovino našega kraja kot narodno zaveden, liberalno usmerjen in aktiven krajan. Bil je Maistrov borec, član SOKOLA ter tajnik in blagajnik občine ob koncu druge svetovne vojne. Vsa družina je bila narodno zavedna in vpeta v kulturno-prosvetno delovanje. Jožetova žena Marija je opravila pomembno delo za poznejši nastanek folklorne skupine Semiška ohcet. Že pred vojno je neveste in njihove tovarišice napletala k poroki (uredila jim je naplet, krono, puntek in šopek). Njihova pekarna s trgovino je delovala tudi med drugo sv. vojno. Leta 1971 je hišo kupil Gajur Ljimani in v njej uredil slaščičarno, ki je priljubljena in znana po izvrstnem sladoledu.

To starejšo hišo so najverjetneje sezidali po delni odstranitvi taborskega obzidja in obrambnega stolpa v drugi polovici 19. stoletja.

To je bila prva občinska hiša, vendar so župani v obdobju pred prvo sv. vojno in še po koncu druge  več uradovali doma kot v njej. V kletnih prostorih je bil nekdaj občinski zapor. Zadnji je v tej občinski hiši uradoval tajnik Tomc. Preden je prešla v privatno last družin Lipar in Muc, je služila potrebam policije - milice.

Leta 2010 jo je odkupila Župnija Semič in v njej uredila prostore organizacije Karitas in Kulturnega društva Orel Semič. Hiša je bila predana namenu 2016.

Najverjetneje je stala že v drugi polovici 12. stoletja za časa ogrskega kralja Bele III., v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1228 ob posvetitvi farne cerkve v Črnomlju. Leta 1268 je semiška fara prišla pod oblast nemškega viteškega reda. Od začetka 15. stoletja in nadaljnjih 170 let je sledilo obdobje turških vpadov. Da bi obvarovali svoja življenja in najnujnejše imetje, so Semičani okoli farne cerkve zgradili obrambni zid – protiturški tabor. Postavili so ga pred letom 1526. Obdajal je cerkev, župnišče in pokopališče, v prvotni obliki pa je stal do srede 19. stoletja. Večina obzidja je ohranjena še danes.

Notranjost baročno-klasicistične cerkve krasijo: Metzingerjevi sliki Zadnja večerja in Sv. Štefan, Potočnikov Križev pot in dragocen beneški lestenec.

Od 2018 potekajo v notranjosti cerkve temeljita obnovitvena dela pod skrbnim vodstvom župnika Luka Zidanška, v letu 2022 pa bodo obnovili fasado in uredili zunanjost cerkve.

Stavba stoji znotraj ohranjenega protiturškega tabora. Svojo današnjo podobo je dobila sredi 19. stoletja, ko  je služila kot gospodarsko poslopje. Verjetno je nastala na temeljih starejše zgradbe, saj so se znotraj obzidja nekdaj nahajale shrambe Semičanov, kamor so skrivali svoje premoženje pred Turki. Danes je namenjena kulturnim dejavnostim župnije in občine.

Temelji župnišča stojijo najverjetneje že tako dolgo kot cerkev. Predvsem v župnijskih kronikah večkrat omenjajo stavbo župnišča v turških in hajduških časih. V 20. letih 19. stoletja so župnišče razširili ter ga na začetku 20. stoletja obnovili. Po fotografijah iz leta 1938 sklepamo, da je bila to dvonadstropna stavba s stožčastim obrambnim stolpom – pravo trdnjavo. Po videzu je bila podobna današnjemu župnišču.

Družina Šušteršič je od sredine 19. stoletja in vse do konca druge svetovne vojne močno zaznamovala zgodovino Semiča na gospodarskem, političnem in narodno-buditeljskem področju. Imeli so izrazito trgovsko in podjetniško žilico, zgradili so vsaj pet hiš v centru Semiča. Ta najrazkošnejša Šušteršičeva stavba v trškem jedru (danes Vrščajeva) je bila najverjetneje zgrajena v 80. letih 19. stoletja. Leta 1930 so jo temeljito prenovili, vendar pa je ves čas obdržala svojo prvotno silhueto. Pritlični prostori so ves čas služili trgovski dejavnosti, po drugi sv. vojni pa so stavbo uporabljali za razne namene.

Šušteršičevi so to hišo zgradili že leta 1876. Po prvi svetovni vojni jo je odkupila družina Zurc. V medvojnem obdobju so hišo prenovili in ji precej spremenili obliko iz črke L v današnjo ter jo tako priredili funkcionalnim potrebam trgovske dejavnosti. Ivana Zurc je ves čas živela v hiši na semiškem placu, njen mož Josip pa večinoma na graščini Krupa. Bila je intelektualka iz znane glasbene begunjske družine Avsenik in je veliko prispevala k tedanji ljudsko-prosvetni dejavnosti v Semiču. Zurčeva hiša je danes še vedno takšna, kot je bila po prenovi med obema vojnama, doživela je le nekaj manjših adaptacij.

Hišo so najverjetneje zgradili Šušteršiči leta 1881 in še vedno stoji nespremenjena, kar dokazujejo razglednice starega Semiča. Odkupil jo je trgovec Anton Sever, ki je pozneje svojo hišo in trgovsko dejavnost prepustil Štrumbljevim. Anton Sever in Štrumbljevi so bili močno vpeti v semiško življenje med obema vojnama. Sever je bil eden najpomembnejših semiških ljudsko-prosvetnih delavcev in podpornikov kulturnega življenja v kraju. Na narodno-buditeljsko delovanje Severja in Štrumbljevih je vsekakor vplivala tudi semiška čitalnica, ki je imela svoje prve prostore v paviljonu pred Severjevo hišo v samem središču Semiča. Spodnji trgovski del hiše je bil po drugi sv. vojni nacionaliziran in nato vrnjen lastnikom. V njihovih prostorih se je zvrstilo veliko različnih dejavnosti.

Ta hiša je najbolj avtentična stavba v Semiču. Od izgradnje leta 1753 je ostala skoraj nespremenjena. To dokazujejo vse fotografije zadnjih 120 let in vklesana letnica nad vhodnimi vrati. Najbolj znan gospodar hiše je bil gostilničar Mihael Novak - Čofelj, ki se je v zgodovino kraja zapisal kot najaktivnejši ljudsko-prosvetni delavec Semiča med obema vojnama in pozneje. Spodnji prostori so bili po vojni nekaj let nacionalizirani. Pozneje so jih uporabljali za komunalno skladišče, nato pa so v njih zopet odprli lokal, ki obratuje še danes. Zadnjih 18 let lokal upravlja Drago Mohar ml., ki je leta 2017 od potomcev Novakovih – Čoflovih odkupil celotno stavbo.

Korenine družine Ancel v semiški zgodovini segajo daleč v preteklost, njihov priimek zasledimo že v srednjeveških urbarjih. Sedanjo stavbo je zgradil Anton Ancelj leta 1905. Pri gradnji gospodarskega poslopja ob hiši so uporabili obdelan kamen in škarnice iz že takrat propadajočega smuškega gradu. V pritličju so imeli gostinski lokal in za hišo vrt. Razne društvene kronike pogosto omenjajo veselice in srečanja na njihovem vrtu. Med obema vojnama so bili aktivno vpeti v semiški vsakdanjik. Mladi potomci so pod budnim očesom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije svoj dom temeljito prenovili, obdržali pa so prvotno arhitekturno podobo hiše.

Ni ga Semičana v zadnjih sto letih, ki ne bi poznal Matičkov in njihovega veličastnega vrta, ki se razprostira za hišo. Vrt krasijo tristoletna lipa, mogočen kostanj in visokorasli gabri. Pod njihovo senco je v preteklosti potekalo živahno družabno in kulturno življenje: veselice, igre, druženja, nastopi … Anton Sepaher, katerega rodovina (Matiček) je izvirala z Brezove Rebri, se je poročil z Marijo Kenda in 1898 sezidal novo mogočno poslopje. Bil je veleposestnik, v spodnjih prostorih hiše je odprl gostilno,  imeli so mesarijo v posebnem manjšem poslopju pred hišo, ukvarjali pa so se tudi s furmanstvom.

Prav tako kot njihovi sosedje je bila tudi ta družina močno vpeta v narodno-buditeljsko delo Semiča. Aktivni so ostali tudi po drugi svetovni vojni. Tatjana in Janez, sedanja lastnika, sta hišo obnovila tako, da sta ohranila njeno stoletno veličino.

Bukovčevi so ena najstarejših semiških družin. Tukaj živijo že več stoletij, njihov priimek zasledimo v srednjeveških urbarjih. Starejšo Bukovčevo hiša so zgradili leta 1820, ob njej stoji novejša hiša Janka Bukovca. Za hišama je velik vrt, nadaljevanje Matičkovega. Tam so nekdaj imeli ledenico za potrebe domače klavnice, mesarije in gostilne z restavracijo za sto ljudi. Med drugo sv. vojno so Bukovčeva poslopja zavzeli italijanski vojaki. Po prihodu partizanov septembra 1943 je Leopold Bukovec postal komandant Semiča. 1944 so na domačiji organizirali prehodni center za ranjence iz roških partizanskih bolnišnic, ki so jih prek Črešnjevca vozili na letališče Otok. Pri njih je bila zbirna baza za sestreljene zavezniške pilote in ubežnike iz nemških taborišč. Družina je bila v kraju vedno vsestransko aktivna in tako je tudi danes.

Hiša je bila ves čas v lasti družine Derganc in zadnjih 160 let svoje podobe ni spremenila. V njej se je   1877 rodil znani slovenski zdravnik dr. Franc Derganc. Tudi njegovi otroci so šli po njegovi poti. Sin Franci se je v zgodovino zapisal tudi kot znameniti partizanski zdravnik. Po njem so 1974 poimenovali šempetrsko bolnišnico Splošna bolnišnica Dr. Franca Derganca Nova Gorica. Po smrti mame Hede je domačijo podedoval dr. Viktor Derganc, eden njenih sinov. S svojo družino je v Semiču rad preživljal počitnice. Leta 1983 so njegove dedinje podarile staro enonadstropno domačijo, obdano z vrtom, Zvezi paraplegikov Slovenije. Hišo so temeljito obnovili, vendar pa so ohranili zunanjo podobo stavbe in tudi nekaterih notranjih prostorov.

Leta 2009 so začeli preurejati in pomlajevati sadni vrt. Z leti je prerasel v lično in poučno urejen učni vrt, ki nosi ime po darovalcu – Učni vrt dr. Viktorja Derganca.

Nadučitelj Matija Bartel se je rodil v Mirni Peči 1849. Vodstvo šole v Semiču je prevzel 1886 in se po 32-tih letih vodenja upokojil. Bil je znan belokranjski rodoljub ob boku dekana Aleša ter eden najaktivnejših krajanov, prejel je visoka državna in občinska priznanja. Aktivna je bila tudi njegova hči Minka, znana kulturna delavka. Matija Bartl je umrl 1922, pokopan je pri Sv. Duhu. Bartlova hiša je dolgo let služila kot stanovanje številnim semiškim prosvetnim delavcem. Ob koncu 60. let 20. stoletja so jo prodali čevljarju Bezku.

Na vseh starih fotografijah iz obdobja okoli 1900 je imela ta stavba enako podobo kot danes. Ob zadnji večji prenovi so zgradili prizidek na vzhodnem delu stavbe, kjer je danes glavni vhod z notranjim stopniščem. Zadnji dolgoletni lastniki so bili iz trgovske družine Plut.

Zgornji del hiše je bil ves čas namenjen stanovanjem, tudi še po drugi sv. vojni. V spodnjih prostorih pa so celo 20. stoletje potekale razne gospodarske in druge dejavnosti. Od Plutovih je hišo odkupilo gradbeno podjetje Begrad in jo temeljito prenovilo. Občinska uprava se je v obnovljeno stavbo preselila leta 1997.

Muzejska hiša domuje v prostorih prve semiške šolske stavbe, zgrajene 1838. Po selitvi šole v novo stavbo leta 1931 je stara šola služila raznim občinskim in društvenim potrebam.

Med drugo svetovno vojno je bila v njej italijanska karabinjerska postaja, po njihovem odhodu so v njej potekali tečaji narodne zaščite in sestanki novoustanovljenih organizacij: OF, SKOJ … 1956 so v stavbi odprli zdravstveno postajo dr. Lojzeta Mihelčiča, ki je delovala do 1960. Pozneje so prostori služili milici in pošti.

1973 so na pobudo Alojza Kočevarja, zagnanega semiškega kulturnega delavca, v stavbi odprli krajevno muzejsko zbirko pod okriljem Belokranjskega muzeja Metlika. V kletnih prostorih si je društvo vinogradnikov uredilo muzejsko vinogradniško zbirko. Oktobra 2019 so po dveh letih temeljite prenove odprli sodobno in privlačno muzejsko hišo, ki je zaživela v sklopu projekta Misterion.

Družina Brunskole je imela poleg hiše ob današnji Taborski ulici v lasti tudi to stavbo na Roški cesti. V teh prostorih se je eden od bratov Brunskole ukvarjal s šiviljstvom in krojaštvom. Pri njih se je marsikdo izučil za šiviljo in krojača, organizirali so tudi šiviljske tečaje, o čemer priča ohranjena fotografija iz tistih časov. Stavba je danes posodobljena.

Semič je dobil svojo požarno brambo 15. novembra 1894. Predsednik ustanovnega odbora je bil dekan Anton Aleš, prvi poveljnik Anton Sebahar, dolgoletni tajnik društva pa nadučitelj Bartel.

Ukvarjali so se tudi z ljudskoprosvetnim delom: imeli so svojo igralsko skupino, organizirali so pevske nastope, sodelovali so na vseh pomembnih dogodkih v kraju. Gasilsko orodje so hranili v lopi na semiškem živilskem sejmišču.

1935 so gasilci začeli priprave za zidavo gasilskega doma, svečano odprtje pa je bilo 22. avgusta 1937. Nov gasilski dom jim je služil kar 52 let. Gasilci so pri gradnji doma prispevali zelo veliko prostovoljnega dela, denar pa so zbirali z organizacijo veselic, prodajo vina, zbiranjem prostovoljnih prispevkov in materiala. Tesarska dela je opravil mojster Martin Judnič z Omote, zidarska pa mojstri Henigsman, Mekiš in Florjančič.

Po izgradnji sodobnega doma 1989 je stari služil raznim namenom, tudi prireditvam ob odmevnih semiških pustovanjih. Zadnje desetletje v njem deluje lekarna, v kletnih prostorih pa obratuje gostinski lokal.

Hiša je dobila današnjo podobo okoli leta 1930 - v času, ko so gradili novo šolsko poslopje v Semiču. Prenovil jo je Anton Simonič, znani semiški posestnik in gostilničar. Prvotna osnova Simoničeve hiše pa je bila nižja in manjša hiška, last Terezije Fuks.

V pritličju hiše so imeli do konca druge svetovne vojne gostilno. Hiša svoje podobe do danes ni spremenila, nekajkrat so le prebelili fasado ter pokrili balkonček. Tudi notranjost hiše je ostala skoraj enaka. Ohranili so večino starega stavbnega pohištva, zato je hiša še danes zelo zanimiva za ogled.

V bližini hiše je med obema vojnama delovalo zelo obiskano sejmišče, zato gostov v Simoničevi gostilni ni manjkalo. Pri njih so se srečevali semiški veljaki, ki so med obema vojnama krojili usodo Semiča. Med vojno so gornje prostore hiše zasedli italijanski vojaki.

Družina Simoničevih je bila številčna, v povojnih letih je štela 14 članov. Med Semičani so od nekdaj zelo spoštovani, saj so skromni, delovni, pošteni in vsestransko aktivni v naši skupnosti.