Jamska školjka Jalžićeva kongerija – skrivnostno bitje semiškega podzemlja
Belokranjsko kraško površje v jugovzhodnem delu Slovenije na stičišču visokega dinarskega krasa z belokranjskim kraškim ravnikom je nastajalo dolgih 200 milijonov let. To območje z več endemičnimi jamskimi vrstami pomembno prispeva k podzemeljski biotski pestrosti Slovenije, ki je v tem pogledu ena najbogatejših držav na svetu. Podzemna voda je v apnencu izdolbla številne kanale, razpoke in jame, v katerih se je življenje razvijalo neodvisno od svetlega površja, zato se Slovenija ponaša z eno največjih biotskih pestrosti podzemlja. Velika večina podzemskih živalskih vrst je endemičnih, kar pomeni, da živijo samo na določenem območju sveta.
V belokranjskih jamah najdemo številne jamske živali, kot so drobnovratnik, jamska kozica, bela in črna človeška ribica, jamski cevkarji in polži, vedno znova pa odkrivajo tudi nove vrste. Ob reki Krupi so tako odkrili živi fosil, in sicer Jalžićevo kongerijo. Gre za novo vrsto kongerij – majhnih sladkovodnih školjk, saj je morfološko drugačna od svojih doslej odkritih sorodnic na dinarskem krasu.
Drobcena, dobrih 13 mm velika jamska školjka svetlo rjave barve, je ostanek geološke dobe terciar. V petdesetih milijonih let je preživela izumrtje dinozavrov in tudi onesnaženje reke Krupe v 80. letih prejšnjega stoletja. Njen podzemni habitat v zaledju Krupe žal ni dostopen za raziskave vpliva onesnaženja s problematičnim strupom PCB, ki se akumulira v tkivih organizmov. Ta trdoživa školjka nas uči, da je mogoče preživeti s prilagajanjem.
Kongerija je enospolnik. Ugodne razmere za njeno razmnoževanje nastopijo ob nizkem vodostaju, ko pride do zunanje oploditve, značilne za vodne organizme. Inkubacijska doba ličinke traja nekaj tednov, nato pa jih višji vodostaj odnese na druge lokacije. Ličinka najde svoje mesto na skali vodne jame, tam se pritrdi za celo življenje. Tako živi do štirideset let in se hrani s filtracijo organskih snovi v vodi. Zaradi svojega ozkega življenjskega prostora in ogroženosti je ta vrsta v Sloveniji zavarovana, z namenom njene ohranitve pa so ob reki Krupi razglasili območje Natura 2000.
Školjko kongerijo lahko spoznate v Muzejski hiši Semič, in sicer v naravoslovni zbirki Center narave Bele krajine. Oglejte si jo v naravni velikosti s povečevalnim steklom in pokukajte v njeno domače okolje. Na Kraški učni poti od Lebice do Krupe se lahko dober kilometer od izvira Krupe v smeri proti njenemu izlivu v Lahinjo sprehodite mimo Izvira jamske školjke. Njeno domovanje v vodni jami je dostopno samo izkušenim potapljačem, prav ti pa so tudi zaslužni za odkritje te endemične školjke. Jamski potapljač Martin Ilenič, član Potapljaškega kluba Bela krajina, je leta 2010 odkril daljšo vodno jamo, ki je do sedaj raziskana v dolžino 60 m: "Potopil sem se v plitev sifon, pod previsno steno sem z odmikanjem skal razširil vhodno ožino. Že pri drugem poskusu sem odprl vstop v podvodni rov. Dobrih 5 m od vhoda sem odkril prvi zračni žep, postavljen pravokotno na vodni tok, širok okoli 7m, visok dober meter in prav toliko širok./…/Dalje je vodil nekoliko širši sifonski rov, ki je pripeljal v zasigano dvorano, od vhoda oddaljeno okoli 15m./…/ V nedeljo, 14. novembra 2010, je Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne dediščine organiziral biospeleološke raziskave jame, ki so se jih udeležili eminentni raziskovalci. Potop Martina Ileniča in izkušenega poznavalca jamskih školjk Branka Jalžića (po njem se ob Krupi najdena vrsta tudi imenuje) v jamo je komentiral Andrej Hudoklin (ZRSVN): Potapljača sta se po slabi uri vrnila iz podzemlja s prvimi primerki živih jamskih školjk. To je bilo v kanjonu belokranjske reke Krupe in bilo je prvič, da smo do take najdbe prišli na območju Slovenije."
